Novice

kritike in recenzije

[GLASBA: domače] Reportaža s festivala MENT Ljubljana: sreda

Koridor, 11. februar 2015 ― Konferenčni del: Primer: Showcase Otvoritev MENT-a je bila direktna in je nemudoma vpogledala v same korenine in zaodrje razlogov za samo izvedbo tovrstnega festivala. Zakaj showcase? Zakaj toliko? Kaj od njih pričakovati? Izbira okroglomiznikov je bila zato logična – organizatorji takšnih festivalov, glasbenik, ki je tudi po zaslugi showcasa uspel in morda bolj zaradi lokalne intrige, naš festivalski pohajkovalec Igor Vidmar. Ton festivala, ki je bil zastavljen že ob najavi imen okroglih miz konferenčnega dela, je bil tokrat še toliko bolj simptomiziran. Glasba se je izpostavljala skozi industrijo, skozi uspeh v statističnih rezultatih, skozi družbeno politiko zahodnega, neoliberalnega sveta. Glavna poanta je bila vseeno jasna – poleg vsega mreženja, povezovanja in drugačnega vzpostavljanja stikov je pomembno, da prodre glasba. Sicer glasba v industriji, a vseeno glasba. Okrogla miza, takšna, kot je bila zastavljena, je festival predstavila kompletno, koherentno in, kljub morebitnim neizogibnim pomislekom, izredno pozitivno. MENT smo potrebovali, tudi v oz. v vseh ozirih, ki jih nudi. Koncertni del: Žiga Murko, Kleemar, elektro guzzi, Robert Henke (aka Monolake) presents Lumière, Sekuoia Začetek glasbenega dela prvega showcase festivala pri nas je Kinu Šiška omogočil dober vzpon vzdušja, ki se je nadaljeval skozi celotno trajanje. Po nagovoru organizatorjev, ko so se obiskovalci večinoma že pozdravili in našli, je s svojim nastopom pričel ŽIGA MURKO. Umaknjen od ljudi ravno dovolj, da njegove mize slučajno ne bi kdo zamenjal za mizo s serviranim pivom in prigrizki, je pričel z lastnimi interpretacijami lo-fi hip hopa. V izbranih semplih je bilo slišati ure brskanja po starih zbirkah vinilov. To je v kombinaciji z ukročenimi bobni, preigravanju po efektih in redkeje pozavni dodalo druženju v zgornjih prostorih Kina Šiške kvaliteto. Dodatek, katerega bi najverjetneje večina ozavestila šele, če bi ga nek trenutek zmanjkalo. Glasba za ozadje ali pozornejši posluh, k

[VIZUALNE UMETNOSTI: domače] Komentar razstave: Piratski film (Nicolas Maigret)

Koridor, 11. februar 2015 ― 21. 1. - 20. 2. 2015 Aksioma | Projektni prostor Do 20. februarja je v projektnem prostoru Aksioma na ogled avdiovizualna postavitev francoskega umetnika Nicolasa Maigreta z naslovom Piratski film. Nicolas Maigret se ukvarja z digitalno umetnostjo in zvokom. Skozi napake in pomanjkljivosti medijev razkriva njihovo delovanje in jim obenem daje nov potencial. S tem opozarja na njihovo vpetost v naša življenja, predvsem na tisti vidik njihovega delovanja, ki nam ostaja neviden. Umetnik razkriva nove poglede na naše sodobne medijske spremljevalce, tako da z avdio-vizualnimi posegi jasno prikazuje njihovo večplastnost. Po študiju intermedijske umetnosti se je pridružil laboratoriju Locus Sonus na Visoki šoli za umetnost v Aix en Provence. Deluje tudi v kolektivu Art of Failure, sodeluje pri projektu Platforma v Parizu ter predava na Šoli za likovno umetnost v Bordeauxu. Piratski film izhaja iz peer-to-peer ali P2P sistema (vsak z vsakim) internetnega deljenja datotek, ki je prešel v že skoraj obvezno dejavnost velikega dela uporabnikov interneta. Zaradi lažjega in hitrejšega prenosa se datoteke razdrobi in prejemnik celoto tako razdrobljenih delčkov prejme od množice drugih uporabnikov. Prenašanje filmskih, televizijskih ali avdio vsebin na ta način poteka fragmentirano. S programsko opremo za prestrezanje podatkov Maigret poseže v delovanje protokola BitTorrent in v prostoru na treh ekranih, ki ustvarjajo vtis nadzorne sobe, v živo prikaže vedno aktivno dejavnost deljenja drobcev najbolj priljubljenih datotek. Obiskovalec se znajde pred nenehnim zaporedjem slik in zvokov, ki jih, čeprav jih uzre le za trenutek, prepozna (ali pa tudi ne) kot delčke znanih filmov, videospotov, serij. Tak vpogled v neprekinjeno nevidno aktivnost ponudi tudi (nad)geografsko noto piratskega procesa. Vsak sekundo trajajoč prizor je opremljen s podatkoma o lokaciji in IP-naslovu pošiljatelja in prejemnika. Države, ki se izmenično pojavljajo na mestih prejemnika in pošiljatelja, vzpodbudi

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma Ritem norosti (Whiplash)

Koridor, 10. februar 2015 ― Režija: Damien Chazelle Igralska zasedba: Miles Teller, J. K. Simmons, Melissa Benoist Datum izida: 12. november 2014 (Slovenija) Trditi, da Ritem norosti ne govori o jazzu, je na prvi pogled trapasto, saj ga ta glasbena zvrst vendarle zelo očitno prežema. V resnici pa slednjo le premeteno uporabi kot odskočno desko za razglabljanje o veliko bolj splošnih in brezčasnih temah, predvsem o odrekanju in žrtvovanju, ki sta logična posledica osredotočene, neusahljive želje po mojstrovanju določene panoge, o ceni, ki jo terja zapis v zgodovino, in o nadarjenosti oziroma o nečloveških naporih, potrebnih za njeno realizacijo. Devetnajstletni Andrew Neyman je pripravljen enemu cilju, obvladovanju jazzovskega bobnanja, podrediti vse drugo in pozabiti na malenkosti, kot so prijatelji, dekle in prosti čas – ne more si jih privoščiti, tako kot si občinstvo ne more privoščiti pretiranega razmišljanja o »pravilnosti« take zagnanosti, kot tudi ne o tem, ali krutost morda nudi večjo spodbudo od prijaznosti. Ta in podobna vprašanja se resda vsiljujejo samodejno, a zanje ni časa: tempo tega nizkoproračunskega indie filma, nabitega z energijo, je bliskovit, sam film pa poln življenja in poskočen kot njegova naslovna pesem. Neizprosen dirigent Terrence Fletcher (sijajno ga upodobi J. K. Simmons, ki si je za to vlogo prislužil nominacijo za oskarja), pod taktirko katerega se znajde nič hudega sluteč nadobudni mladenič, spominja na narednika Hartmana iz filma Full Metal Jacket in mojstra borilnih veščin Pai Meija iz filma Ubila bom Billa; njegove metode so skrajne, njegovi verbalni napadi boleče izvirni in mestoma naravnost smešni, njegov odnos z mladeničem pa poln trenja in predstavlja bitko dveh volj. Zmeraj, ko v prestrogem učitelju skupaj z Andrewom zasledimo kanec človečnosti, se izkaže, da nas je vlekel za nos: meja med samosvojim spodbujanjem in psihičnim nasiljem je karseda zabrisana. Zlasti v tovrstnih prizorih je iluzija skoraj popolna. Film jo tudi sicer spretno gradi in oh
Matar a un hombre [To Kill a Man] (2014)

Matar a un hombre [To Kill a Man] (2014)

Filmski kotiček, 10. februar 2015 ― Slovenski naslov: Ni naslova Drugi naslovi: To Kill a ManDržava: Čile, FrancijaLeto: 2014Žanri: Krimi, Drama, TrilerDolžina: 82', ImdbRežija: Alejandro Fernández AlmendrasScenarij: Alejandro Fernández AlmendrasIgrajo: Daniel Candia, Alexandra Yanez, Daniel Antivilo, Ariel Mateluna, Jennifer Salas, Don Wille Jorge (Daniel Candia) se po koncu še enega delovnega dne z vrečkami polnimi špecerije vrača domov. V denarnici nima veliko, a ker prav danes najstarejši potomec prestopa prag polnoletnosti, je zapravil malo več kot običajno. Na poti domov mora mimo igrišča, na katerem se zbirajo problematični fantje, ki ne spoštujejo nič in nikogar. In med tem ko ga fantje obmetavajo z običajno porcijo provokacij in žaljivk, on ohranja mirno kri. V podobni situaciji bi marsikdo težko držal jezik za zobmi, vendar Jorge ni tipični alfa-samec. Prej preprost možakar, ki namesto konfrontacije raje izbere popuščanje in umik. Zato mu tudi ni težko znova obuti čevlje in se še enkrat napotiti mimo nogometnega igrišča, ko ga ukazovalna žena pošlje po svečke za rojstnodnevno torto. A v drugo ga nasilneži z igrišča, ki jih vodi že malce starejši in nič kaj prijetni Kalule (Daniel Antivilo), ne spustijo mimo zgolj z žaljivkami. Tokrat ga obkrožijo in zahtevajo denar, Jorge pa lahko samo nemočno opazuje, kako mu jemljejo zadnja bankovca. Na koncu se slabotno upre, ko mu lopovi iz žepa vzamejo torbico z inzulinskimi injekcijami (Jorge je sladkorni bolnik). Kasneje, ob večerji, domačim pove, kaj se je zgodilo. Pozabi, da za mizo ima novopečenega 18-letnika, ki ni pripravljen nemo opazovati očetovega poniževanja. Matar a un hombre je delo čilskega režiserja Alejandra Fernándeza Almendrasa in eden izmed odmevnejših latinskoameriških filmov lanskega leta, ki je na festivalu Sundance prejel glavno nagrado v kategoriji mednarodnega igranega filma. Filmi pogosto nastavljajo ogledalo družbi in nam približujejo resnice o nas samih in tudi v tem primeru lahko izluščimo dva osnovna idejna sklopa, ki
Smrt običajne kinopredstave

Smrt običajne kinopredstave

Pogledi, 10. februar 2015 ― Konec januarja, v ponedeljek 26. in torek 27., nam je ljubljanski Kinodvor ponudil izjemen in v nekem pogledu morda celo prelomen dogodek: »neposredni prenos« z rotterdamskega festivala, tistega, ki še danes velja za enega največjih in najimpozantnejših oken v svet filma. 
Katerina Mirović

Katerina Mirović

ArtFiks, 9. februar 2015 ― Na prvem pogovoru, ki je potekal 19. januarja, smo predstavili Katerino Mirović, kustosinjo, producentko in urednico, med drugim soustanoviteljico in članico uredništva revije Stripburger ter soustanoviteljico in programsko selektorico festivala Svetlobna gverila, ki… Continue reading →
Diskretni šarm zločina

Diskretni šarm zločina

Pogledi, 9. februar 2015 ― Kriminalke – eden od najpopularnejših žanrov v literaturi ter filmski in televizijski industriji – so vedno privlačile bralce in gledalce, a zdi se, da takšne ekspanzije, kakršni smo zlasti na televiziji in spletu priča danes, še ni bilo. 
še novic